Konzervativa

S polnili se nadomeščajo deli zob, ki so poškodovani s kariesom ali travmo, in se popravljajo nepravilnosti oblike, velikosti in barve zoba. Današnji materiali omogočajo izdelavo polnil vrhunske kakovosti in estetike. Lepotna polnila se kemično povežejo s trdnim zobnim tkivom in se postavljajo z adhezivno tehniko ali s sandwich tehniko. Adhezivna tehnika je indicirana za izdelavo plitvih polnil na površini zob, ki niso izpostavljeni velikim silam žvečenja. Sandwich tehnika je najbolj kakovostna in uporabna metoda postavljanja polnil, zlasti na zadnje zobe. Polnilo je sestavljeno iz dveh plasti: steklenoionomernega cementa in kompozitnega materiala. Steklenoionomerna podlaga deluje protektivno na zobno pulpo tako, da nenehno sprošča fluorid, nadomešča in okrepi osrednji del zoba in ustvarja dentinsko jedro in amortizira delovanje okluzijskega stresa na pulpo zoba. Kompozitni material daje polnilu potrebno čvrstost, trdnost, odpornost na pritisk žvečenja kot tudi naraven lepotni videz zoba.

Zdravljenje koreninskih kanalov zoba je postopek, s katerim se poskuša ohraniti zob, katerega pulpa je trajno poškodovana. Zobna pulpa („živec“) izpolnjuje prostor v sredini krone in zobne korenine in je sestavljena iz krvnih žil, živcev in različnih vrst celic. Po odstranjevanju bolnega živca se z endometrom in RVG napravo določa dolžina koreninskega kanala, kanal pa se obdeluje z najsodobnejšo strojno tehniko (Protaper) in se na koncu polni z bioinertnim materialom. Celoten postopek zdravljenja se opravi v enem ali dveh obiskih zobozdravnika.

Obloge zobnega kamna lahko povzročijo vnetje zobnega tkiva. Če se le-te redno ultrazvočno odstranijo, se vzdržuje zdravje podpornega zobnega aparata (parodonta). Najbolj pogost vzrok razmajanja zob in prezgodnje izgube zobovja pri odraslih osebah je parodontoza, ki je predvsem posledica slabe ustne higiene. Patogene bakterije iz ust povzročajo vnetje, ki uničuje parodontna vlakna in alveolarno kost tako, da nastanejo parodontni žepi, ki postopoma postanejo globlji in pripeljejo do razmajanja zob. Zdravljenje parodontoze obsega občasen neboleč tretma struganja in poliranja korenine zajetega zoba („kiretaža žepa“) in se na ta način odstrani vneto tkivo in bakterije iz parodontih žepov, prevenira napredek bolezni in se utrdi razmajani zob. Obstoječi kostni defekti se lahko nadomestijo s kirurško vstavitvijo umetne kosti (augmentacija kosti).

Mehke obloge na zobeh, zobni plak, diskoloracije, ki so nastale z usedanjem pigmentov iz hrane in pijače kot tudi nikotinske bolezni kadilcev prizadenejo lepoto nasmeha. S peskanjem zob z drobnimi delci natrijevega bikarbonata se odstranijo usedline pigmentov brez poškodovanja površine sklenine.

V le nekaj ur nošenja individualno izdelanih opornic in karbamid peroksida, ob nadzoru stomatologa, se zobje lahko izbelijo za nekaj odtenkov. Namesto večjega števila zob se lahko izbeli tudi posamezni zob.

Zobni nakit daje nasmehu dodaten sijaj in odmerek posebnosti. Lepi se na sklenino najpogosteje zgornjih sprednjih zob v liniji nasmeha. Postopek lepljenja traja le nekaj minut, je popolnoma neinvaziven, zobni nakit se enostavno odstrani in ne pušča sledi na zobu.

Michiganska zobna opornica je individualno izdelan snemni aparat iz prozornega akrilata, ki prekriva grizne plošče zgornjih zob in del neba ob zgornjem zobnem loku, nosi pa se večinoma ponoči v daljšem časovnem obdobju. Uporablja se pri zdravljenju funkcijskih motenj živčnega sistema (bolečin v čeljustnih sklepih, bolečin v žvečilnih mišicah), bruksizma (škrtanja z zobmi), pokanja v čeljustnem sklepu, ki je posledica anteriornega premika sklepne ploščice, ter za zaščito trdih zobnih tkiv pred čezmerno obrabo. Uporaba opornice spada med neinvazivne rešitve, njen namen pa je doseči enako fiziološko obremenitev posamičnih delov stomatognatnega sistema in s tem odpraviti prisotne simptome in subjektivne težave.